August 29, 2011

Where is the child’s environment? A group socialization theory of development – Recenzija članka


V članku skuša avtorica J. R. Harris s teorijo skupinske socializacije razložiti, kaj vse vpliva na osebnostne značilnosti odraslih v okviru otrokovih izkušenj zunaj starševskega okolja. Teorija skupinske socializacije namreč zagovarja to, da na osebnostne lastnosti odraslih vplivajo vrstniške skupine v otroštvu in adolescenci. Na področju razvojne vedenjske genetike so preučevali in ugotavljali korelacije pri opazovanju sorojencev in enojajčnih dvojčkov, ki živijo ločeno ali v skupnem družinskem okolju. Prišli do dveh sklepov, in sicer da je približno polovica variance v izmerjenih psiholoških značilnostih posledica razlik v dednosti. Drugi sklep pa se nanaša na polovico variance, katero je zelo malo mogoče pripisati razlikam v domačem okolju, v katerem sorojenci bivajo. V članku dokažejo, da otroci delujejo v veliko okoljih ter da se morajo naučiti, kako v določenih okoljih delovati glede na kontekst. Otroci se naučijo kako delovati zunaj starševskega okolja tako, da postanejo člani vrstniške skupine, s katero se identificirajo. Znotraj skupine se spremenijo prirojene psihološke značilnosti otroka, in sicer s procesoma asimilacije in diferenciacije.
Raziskava mi je zelo zanimiva in tudi dobro utemeljena, saj opisuje otrokovo okolje z vseh vidikov in sicer znotraj in zunaj družinskega okolja, znotraj vrstniške in medvrstniške skupine, odnose z drugimi odraslimi in vrstniško skupino. Strinjam se s tezo, da se bodo otroci emigriranih družin lažje integrirali v novo okolje, kot pa so tega sposobni njihovi starši. Otroci se namreč hitro naučijo novega jezika in nove kulture preko svojih vrstnikov in šolskega okolja. Tako kot je v članku tudi opisano, bodo ti otroci, ko bodo odrasli to kulturo ponotranjili kot svojo. Prevladala bo nad tisto iz starševskega okolja, kar se seveda zdi povsem logično, saj bodo ti odrasli imeli svojo službo in družbo in tako ohranjali to kulturo.
Kritična sem predvsem do tega, da v članku zagovarjajo, da vzgojni stili nimajo velikega pomena. Teorija (Maccoby and Martin, 1983) namreč zagovarja, da bi starši posledično reagirali na otrokovo obnašanje kot pa, da bi ga povzročali. Res, da so v raziskavi preučevali le enega otroka v družini in posledično ni bilo mogoče preveriti, če se starši obnašajo tako do vseh otrok ali samo do preučevanega otroka. Vendar vseeno menim, da stili vzgoje pustijo posledice v osebnostnih značilnostih v odrasli dobi. Avtoritarni stil v naši kulturi bo zagotovo pustil posledice na osebnostnih značilnostih otroka in sicer naprimer pri izražanju svojega mnenja, saj ga v domačem okolju ni nikoli mogel izraziti, ker so ga zatrli. Verjetnost, da bo imel v odrasli dobi težave z izražanjem čustev, idej in mnenj je možna. Verjetno je tudi, da bo imel težave z vzpostavljanjem intimnih odnosov, saj bo vedno menil, da njegovo mnenje ni pomembno. V primeru permesivne vzgoje lahko otroci dobijo občutek nepomembnosti s strani staršev. Posledično se to lahko kaže v nasprotujočih se vedenjih ali čustveni izolaciji iz socialnih situacij. Avtokratski slog pa naj bi bil najbolj primeren, saj otroke spodbuja in upošteva njihovo mnenje. Ta slog naj bi zagotavljal visoko samozavest in neodvisnost. Torej menim, da starševski stil vpliva na osebnostne značilosti v odraslosti.
»Adolescents are not aspiring to adult status – they are contrasting themselves with adults.«
Ta teza v obdobju adolescence mi je bila neznansko všeč. Verjetno zato, ker nam starši v obdobju adolescence nenehno ponavljajo, kako se moramo obnašati, da bomo videti odrasli. Ali pa ko nas babice nenehno sprašujejo, ali želimo biti odrasli ali otroci. In sedaj sem končno našla odgovor, ki mi ustreza. Adolescenti nočejo biti odrasli, zato imajo različne stile oblačenja, različne pričeske, drugačen način govora in predvsem drugačno obnašanje kot odrasli. Čeprav so po telesni zgradbi že podobni odraslim, jih nobeden ne bo mogel obravnavati kot take, ker tega sami nočejo. Večina adolescentov noče odrasti, saj menijo, da so odrasli dolgočasni in delajo dolgočasne stvari, kot naprimer hoditi v službo, prati perilo, hoditi zvečer ob normalni uri spat, zjutraj vstajati… Torej adolescenti so v nasprotju s odraslimi, ker nočejo odrasti. Le kdo bi jim lahko zameril? Tudi sama si ne želim odrasti…
Menim, da je vir zelo uporaben. Teorija skupinske socializacije je zelo dobro postavljena in tudi zelo dobro argumentirana. Dejansko nam teorija dokaže, da sicer dednost veliko prispeva k osebnostnim značilnostim, vendar pa kaže, da ima okolje prav tako velik pomen za izoblikovanje osebnostnih značilnosti v odraslosti. Menim, da so opisani procesi znotraj skupine zelo dobro predstavljeni in razloženi, in sicer pojma asimilacija ter diferenciacija. Teorija skupinske socializacije znotraj skupine se ukvarja tako s podobnostmi kot z razlikami in obe, asimilacija in diferenciacija, sta pod vplivom skupinskih procesov, ki delujejo predvsem znotraj skupine, ne pa med skupinami. Otroci lahko postanejo bolj podobni njihovim vrstnikom v določenem obdobju, lahko pa postanejo manj podobni na druge načine v tem istem obdobju. Vendar skozi čas bo eden od teh dveh procesov prevladal nad drugim. Teorija nam lepo prikaže kako delujejo vrstniške skupine in kako vrstniška skupina vpliva na spremembe v osebnostnih značilnostih.
Ključno sporočilo članka je, da imajo starši vpliv na naše vedenje znotraj družinskega okolja, vendar pa na naše osebnostne značilnosti vpliva predvsem okolje zunaj našega družinskega okolja. Družinsko okolje nima nobenih dolgotrajnih učinkov na osebnostne značilnosti. Socializacija poteka namreč v vrstniških skupinah v otroštvu in adolescenci. Okolje, ki ga delimo z vrstniki pusti trajne posledice na otrokovih osebnostnih značilnostih. Torej nas izoblikuje družba.
Literatura:
Harris, J. R. (1995). Where is the child’s environment? A group socialization theory of development. Psychological review , 458-489.



Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci! 
Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake. 
Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.
Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.

0 comments :

Post a Comment

Share some love and leave a comment! Let me know what do you think about it :) It means more than you know ;) And I always try to comment back ;)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...